NAŠE ZAČASNO BIVALIŠČE – PONSONBY HOSTEL

Takole zgleda naše trenutno bivališče. Majhna, a prijetna soba. Za spanje več kot dovolj, za druženje pa uporabljamo druge prostore v hostlu (največkrat vrt). Ljudje v hostlu so ekstremno prijazni, tako backpackerji kot osebje….skratka za začetek je vse super. Kar sami ocenite kako se vam zdi.

Po prvi noči smo si privoščili kavico z novozelandskim logom. 

Kot vidite smo precej utrujeni in verjemite mi, da smo danes (po 10 dneh) videti veliko bolje, kot smo bili tisto jutro.

Do nedelje smo bili nastanjeni v Ponsonby hostlu, potem smo se za eno noč preselili v drugi hostel, ki je bil čisto blizu (glej slike spodaj), nato pa spet nazaj v istega. 

To noč smo spali vsak v svoji sobi, ker naša soba ni bila prosta, naslednji dan pa smo se preselili v nam že poznano kamrico, kjer zaenkrat še vedno bivamo. Medtem seveda vneto iščemo stanovanje, vendar sploh ni tako preprosto kot smo mislili. Največji problem je, da smo štirje, landlordi pa neradi vzamejo toliko ljudi. Smešno pri vsem tem je, da imajo v stanovanju štiri postelje, prostora je več kot dovolj za toliko ljudi, vzamejo pa samo dva, izjemoma tri stanovalce. Sam bog si ga vedi zakaj (ostale postelje so morda namenjen skakanju po njih :)). Poleg  tega je trenutno tudi pomanjkanje stanovanj, saj se je ogromno prebivalcev Christchurcha po potresu preselilo v Auckland. V kolikor pa stanovanja pridejo na trg, so po večini neopremljena. Tako da nas najverjetneje čaka še opremljanje. Sicer ne bomo potrebovali veliko, to pomeni jogije, mizo s stoli, krožnike in posodo. Vsaj hladilnik in štedilnik sta po navadi notri, kar konec koncev niti ne pomeni takšen strošek za nas, če še sami malo dokupimo. Trenutno smo si ogledali nekaj stanovanj in enega (nam res všečnega) tudi našli. Upamo le, da nas vzamejo. Aplikacije smo izpolnili, sedaj pa čakamo…… :)

Toliko o tem kako je bivati na drugem koncu sveta, takoj ko prideš in preden se med vsemi novostmi znajdeš.

Stisnimo pesti, da čimprej dobimo stanovanje…

LET NA DRUGI KONEC SVETA

Začelo se je v Italiji na letališču Marka Pola. Še zadnje slovo od domačih (s solzami v očeh vseh) in letalo je vzletelo. Kam? 

 Proti Dubai-u

Dobrih 6 ur v zraku z nam dobro poznano pijačo, okusno hrano in televizijo smo imeli zlahka nasmejane obraze.

Čas na dubajskem letališču nas definitivno ni preganjal, saj smo imeli celih 10 ur, da ga zabijemo kakor nas je volja. Kratek sprehod po letališču, polnjenje naših želodčkov in ostalo nam je še 8. Kaj pa zdaj? Kot klasični Gorenjci smo poiskali gostilno, ki ni bila preveč draga in šli na pivo, dva, tri…pa je minilo še nekaj ur.

Čas pa je še vedno ostajal, mi smo bili vedno bolj utrujeni, zato smo malo zadremali na nič kaj udobnih stolih in končno je odbila ura za nov let namenjen v avstralski Sydney. 

Čakalo nas je novo letalo, Airbus 380. To pa je letalo, da se reče. Ne samo, da je ogromno, tudi udobje v njem je prva klasa in to v economy classu…si sploh ne predstavljam kaj bi nas čakalo, če bi bili v buisinessu. Najbolj od vsega me je fasciniralo, da imajo postavljene kamere pod letalom, na boku letala in na repu, preko katerih si lahko spremljal celoten let, od vzleta do pristanka. To je kot bi sam pilotiral to ogromno žival. Res pa je, da nekega bistvenega pomena niso imele, ko smo bili v zraku, saj je vse skupaj izgledalo kot šumenje na televiziji, kadar je konec programa.:)

In začel se je najdaljši let našega življenja. 17 ur na višini 12.000 metrov, ni ravno preprosto preživeti, ga je pa enkratno doživeti. Let je potekal po naslednjem zaporedju: hrana, pijača, spanje, televizija, hrana, pijača, spanje, televizija….a sem že omenila hrano….če so nas pa pitali kot pujse za zakol, ampak bilo je okusno, kar poglejte si….a bi se kdo lahko uprl temu:

Najbolj smešno od vsega je bilo, da sem vsakič, ko sem se zbudila, pogledala na uro, ampak je bilo še dolgo do pristanka, vendar pa vsakič tudi manj.

In po dooooooolgiiiiiiiihhhh 17ih urah se je končno na obzorju prikazal sončni vzhod, ki je pomenil, da smo že blizu Avstralije. Vi ste že globoko spali, mi pa smo le prispeli v Sydney. Vedno bolj utrujeni, hkrati pa zelo navdušeni.

Po kratkem postanku je bil že skrajni čas, da odletimo tja kamor smo bili namenjeni – na Novo Zelandijo. Do Aucklanda so nas ločile še slabe tri ure leta. Sliši se malo, ampak verjemite mi, da sem se počutila tako, kot da me čaka še en cel dan. Na letalu so nas še malo pogostili (kot da še nismo pojedli dovolj). In že so bila novo zelandska tla vidna pod našim letalom.

Še trdna tla pod našimi nogami in naš začetni cilj – pristati na Novi Zelandiji – je bil dosežen.

 

Vsi omotični, zmedeni, utrujeni in željni postelje smo dočakali naše prvo novozelandsko ležišče. Odlično je bilo! 

Lahko noč in lep pozdrav iz drugega konca sveta.

Test Drive

Hali Halo

 To je pa moj solo blog...