LET NA DRUGI KONEC SVETA

Začelo se je v Italiji na letališču Marka Pola. Še zadnje slovo od domačih (s solzami v očeh vseh) in letalo je vzletelo. Kam? 

 Proti Dubai-u

Dobrih 6 ur v zraku z nam dobro poznano pijačo, okusno hrano in televizijo smo imeli zlahka nasmejane obraze.

Čas na dubajskem letališču nas definitivno ni preganjal, saj smo imeli celih 10 ur, da ga zabijemo kakor nas je volja. Kratek sprehod po letališču, polnjenje naših želodčkov in ostalo nam je še 8. Kaj pa zdaj? Kot klasični Gorenjci smo poiskali gostilno, ki ni bila preveč draga in šli na pivo, dva, tri…pa je minilo še nekaj ur.

Čas pa je še vedno ostajal, mi smo bili vedno bolj utrujeni, zato smo malo zadremali na nič kaj udobnih stolih in končno je odbila ura za nov let namenjen v avstralski Sydney. 

Čakalo nas je novo letalo, Airbus 380. To pa je letalo, da se reče. Ne samo, da je ogromno, tudi udobje v njem je prva klasa in to v economy classu…si sploh ne predstavljam kaj bi nas čakalo, če bi bili v buisinessu. Najbolj od vsega me je fasciniralo, da imajo postavljene kamere pod letalom, na boku letala in na repu, preko katerih si lahko spremljal celoten let, od vzleta do pristanka. To je kot bi sam pilotiral to ogromno žival. Res pa je, da nekega bistvenega pomena niso imele, ko smo bili v zraku, saj je vse skupaj izgledalo kot šumenje na televiziji, kadar je konec programa.:)

In začel se je najdaljši let našega življenja. 17 ur na višini 12.000 metrov, ni ravno preprosto preživeti, ga je pa enkratno doživeti. Let je potekal po naslednjem zaporedju: hrana, pijača, spanje, televizija, hrana, pijača, spanje, televizija….a sem že omenila hrano….če so nas pa pitali kot pujse za zakol, ampak bilo je okusno, kar poglejte si….a bi se kdo lahko uprl temu:

Najbolj smešno od vsega je bilo, da sem vsakič, ko sem se zbudila, pogledala na uro, ampak je bilo še dolgo do pristanka, vendar pa vsakič tudi manj.

In po dooooooolgiiiiiiiihhhh 17ih urah se je končno na obzorju prikazal sončni vzhod, ki je pomenil, da smo že blizu Avstralije. Vi ste že globoko spali, mi pa smo le prispeli v Sydney. Vedno bolj utrujeni, hkrati pa zelo navdušeni.

Po kratkem postanku je bil že skrajni čas, da odletimo tja kamor smo bili namenjeni – na Novo Zelandijo. Do Aucklanda so nas ločile še slabe tri ure leta. Sliši se malo, ampak verjemite mi, da sem se počutila tako, kot da me čaka še en cel dan. Na letalu so nas še malo pogostili (kot da še nismo pojedli dovolj). In že so bila novo zelandska tla vidna pod našim letalom.

Še trdna tla pod našimi nogami in naš začetni cilj – pristati na Novi Zelandiji – je bil dosežen.

 

Vsi omotični, zmedeni, utrujeni in željni postelje smo dočakali naše prvo novozelandsko ležišče. Odlično je bilo! 

Lahko noč in lep pozdrav iz drugega konca sveta.